Zgodovina slanih pelagičnih rib Prebivalci Pompejev in Herkulaneja, stari Grki in Rimljani, Krištof Kolumb, veliki gurman Karel V. pa tudi vso meščanstvo in kmetje, ki so skozi dolgo zgodovino poseljevali obale Sredozemlja in Atlantskega oceana, so poznali slane pelagične oz. male plave ribe.

Ribolov na sardele in inčune nedvomno velja za najbolj razvejanega v območjih okrog Sardinije, Sicilije, južne Francije, Marmornega in Črnega morja, pa vendar so se najboljše male plave ribe zmeraj lovile prav v Jadranskem morju, predvsem v istrskih vodah (v Rovinju in Pulju) ter okrog otokov srednje Dalmacije (Vis, Hvar in Brač). Glede na to, da količina ulova ni bila stalna, saj je le-ta bila odvisna od vremenskih pogojev med letm, letnih časov in delov dneva ter od številnih znanih in tudi neznanih razlogov, je bilo treba najti način, da se ulovljene količine v času, ko je bilo rib dovolj, shranijo tudi za »lačne« čase. Kot najboljši način za ohranitev ulova se je izkazalo soljenje. V naših krajih so se že v preteklosti po običaju solile sardele, ki so veljale za »rednice otočanov, nebeško mano, življenjski temelj«. Te niso bile le hrana za tiste, ki so jih lovili, niti zgolj za pomorščake na ladjah, temveč se je z njimi trgovalo povsod.

Leta 1420 so dalmatinski otoki padli pod oblast Beneške republike, le-ta pa je postala veliko tržišče slanih rib, ki so jih že tedaj z veliko izkušnjami pridelovali na Visu. Po podatkih iz leta 1873 se je v tem času iz Italije v Grčijo izvažalo okrog 20 000 barelov (sodu podobne posode za skladiščenje) oz. milijon kilogramov osoljenih rib, ki so bile pridelane na otoku. Danes se na mnogih trgih veliko bolj ceni slane inčune. Marsikdo bi primerjavo sardel in inčunov opisal, kot bi sardele bile panceta, inčuni pa pršut, vendar obe vrsti sodita v nabor priporočenih živil pri prizadevanju za upoštevanje pravil zdrave prehrane, o čemer se danes posebej glasno in rado govori. Brez dvoma je ta cenjena delikatesa pravi primer »gastronomskega fosila«, v katerem sta združena preprostost in prefinjen okus. Kot so bile v davnih časih, tako so tudi danes slane ribe servirane na mizah revnih in bogatih. Ostale so tista tanka nit, ki naš sodoben čas nepretrgoma povezuje s starodavno preteklostjo, pri čemer se v osnovnem principu soljenja malih plavih rib ni skoraj prav nič spremenilo. Narava je ostala ista. Vse naravne zakonitosti, ki so zmeraj vplivale na količino ulova, so do današnjega dne ostale nespremenjene. Človeku je uspelo odkriti še več načinov za shranjevanje ulovljenih količin. Z napredkom tehnologije se postavljajo visoki standardi, ki predpisujejo nove pristope k obdelavi, predelavi, skladiščenju in distribuciji živil. V sodobni, novozgrajeni tovarni, male plave ribe zamrzujemo v bloku ali posamično, jih solimo, mariniramo in skladiščimo s spoštovanjem teh novih, visokih standardov.

Za pripravo izdelkov iz naše linije se poslužujemo vseh pridobitev, ki jih je prinesel čas, ob tem pa skrbno pazimo, da ne porušimo harmonije, ki jo še danes ustvarjajo naravne danosti ter človeški um in predano delo. Naši prizadevni ljudje, ki delajo z ljubeznijo, znanjem in strastjo, zgradijo pot do vsakega poznavalca in ljubitelja delikatese, ki je rojena na sončnem Sredozemlju in so zagotovilo neomejenega užitka vsakomur, ki ima priložnost prebrati te vrstice.

»Ribe so preveč dragocene, da bi jih ujeli samo enkrat« … in zgodba se nadaljuje …